Menu
Pridi. Izberi.
Mt 14,22-33
Letošnja Stična mladih pa ni okrogla. Neka dolgočasna številka jo spremlja, sicer bahavo visoka, tradicionalno izkušena, vendar kar tam nekje … na sredi med 40 in malo čez. Zato smo ustvarjalci tudi geslo iskali tam, nekje vmes, med vrsticami. Našli smo ga Točno nekje na sredi Veselega oznanila, kakor ga je zapisal Levi Matej. Če boš bral njegov (verjetno edini) spis, ki pa je postal totalni bestseller! boš, malo čez polovico ta srednjega poglavja našel Jezusa, kako z učenci hodi okrog jezera, poučuje in ozdravlja bolne; to je nekako njegova služba. Frilenser. Tako pride tudi v domači kraj, a tam ga ne razumejo in spodijo, za povrh ga zadene še težka novica, da so mu obglavili sorodnika in krstnega botra, preroka Janeza. Jezus se zato umakne na sámo, da bi na novo splaniral kako naprej. A folk ga hitro izvoha in navalijo nanj kar tam, v eni gmajni! Ker se je šiht zavlekel, ljudje pa so se mu – lačni – zasmilili, pomnoži tisto nekaj hrane, kar so jo imeli njegovi učenci zase. Tako se najé več tisoč ljudi.
No, tukaj pa se začne naše dramatično poročilo o nočni veliki igri na jezeru. Jezus po večerji svoje učence spravi v čoln in jih pošlje na drugo stran jezera, medtem ko gre sam spet na bližnji hrib molit. Pravzaprav jih – čudno – prisili. Jezus sprovocira to sceno, ker so njegovi učenci (skoraj vsi bivši profesionalni ribiči) celo življenje preživeli na čolnu in se sami nikoli ne bi spravili čez noč na sredo jezera, posebno ne ob taki bedni vremenski napovedi. Primarni strah vsakega ribiča je namreč, da bi se utopil. In Peter se nikoli ni naučil plavat.
Vsakdo nosi v sebi neke posebne, čisto zasebne strahove; morda se komu drugemu ne bi zdeli čisto nič strašljivi, ti pa kar zmrzneš. Jezus jih torej pošlje v ta nasprotni veter. Morali bi iti čez, pa jim celo noč piha v glavo. Šele zjutraj, ko se je že dan delal, ko so se celo noč vrteli v krogu, vsi izmučeni in z morsko boleznijo, zeleni v glavo, zagledajo znano postavo. Po celonočni prešvicani grozljivki, v trenutku največje stiske, obupa, pride mimogrede, hodeč po vodi, (mogoče se je celo delal, da gre mimo?!); ko se je že svitalo in so divje valovje še videli in je bilo še bolj grozno … Evo, pride On. V trenutku, ko so že marinirani, kuhani, servirani, pripravljeni, da ga srečajo v središču svojih strahov – njihovih nerazrešenih reči, raztreščenih, ponavljajočih se ran in strahov, okutnih obolenj, travmatičnih stanj v katera se vedno znova vračajo in obračajo.. bolečih, smrdečih sramvzbujajočih spominov okrog katerih se vrtijo; grehov, ki se jih vedno znova spoveduješ in se jih ne losaš … stvari, ki jih ne obvladamo več … in daljši ko je lajf, več ful je tega vsega, pismo! Sem. Sem jih je pripeljal. V to jih je spravil.
Vidijo ga hoditi po tem, česar se oni najbolj bojijo. In pravijo – ne! ta ni tapravi! #ghost Privid je, nerealen, ne more biti! In kolikokrat se pred čudeži tudi mi tako obnašamo: ah, to ni zame, to so fanatiki! Jezus pa: Ne se bat. Jaz sem. Ne reče, vam bom jaz zdaj odvzel to vašo nevihto, al pa: fantje, vas bom jaz naučil plavat, daj skoči, lahkó je! Ampak pravi: ne bojte se te nevihte. Jaz sem. Totalno pomembno je vedeti, da je Jezus v takih (in vsakih) primerih nekdo, ki mirno stoji nad viharjem.
In Petra je, zgleda, prepričal, takoj se javi, da bi bil zraven, da bi stestiral to rešitev: Gospod, če si res ti, pravi, mi ukaži (kakor si me v čoln, me spravi še ven) da pridem k tebi. Kako lahko mi vemo, da si res ti, da si ti – Gospod? Da si ti res večji od mojega najglobljega strahu, močnejši od negotovosti ki jih nosim v srcu? Daj mi, da bi tudi jaz tako stal kot ti. In Jezus mu preprosto odgovori: Pridi. In to je dovolj. In tudi tebi in meni pravi: Pridi, stopi čez rob brezveznega vsakdanjika, za katerega točno veš kako se bo končal. Pridi in začni živeti življenje kristjana: kar pomeni db. ne ostat v svojem mehkem, napihljivem, gumastem … pha!; Mi se nevihticam raje izognemo! Že rahel dež nas moti. In prepih! Raje izberem mir! Mir pred šolo, pred prfoksi, pred zateženimi tastrimi, pred najedajočimi sošolci, pred klošarjem pred cerkvijo, mir v svetu, slava Ukrajini … Iščeš lažjo pot, pa nisi srečen, ker nisi narejen za lažje, ampak za resnično! Ker nisi narejen za povprečnost ampak za veličino, da bi bil svet! Jezus te vabi ven iz tvojega povprečnega gumenjaka. Hoditi po vodi ni nič povprečnega; očitna nadpovprečnost je! To ti je višji nivo, ne pa matura! Za to si narejen! Za ta pridi. Ampak je treba verjet!
Ko se nam to začne dogajat, smo tudi mi kot Petrov kolega, ki je rekel: če ne bom videl, ne bom veroval. Angleži so iz tega naredili cel pregovor: seeing is believing. Naš Bog pa je drugačen Bog! Veruj, pravi, in boš videl! Vabi nas, da hodimo z Njim po tem, česar se bojimo, kar nas lahko še ubije! Hoditi po tem, pred čemer hočemo bežati, kar nas paralizira.
Dokler ne bomo v življenju z Jezusom stopili nasproti svojim strahovom, bomo vedno begunci. Ker to na tem svetu smo: ubežniki ali romarji – razlika je v tem, da imamo drugi vedno nek cilj, prvi pa se samo izogibajo nevarnostim. Daj, bodi drugi!
Ta, ki te vabi, je nekdo, ki JE. (Tako se je sam predstavil!) On JE, tudi ko vse drugo zataji! On JE! Tudi tam, od koder vse pobegne. On JE. Tudi tam, od kjer si sam vse izgnal, kjer si vse zasral, pa te je sram … ON JE! In z njim greš lahko tudi v največjo grozo in ne bo zbežal. Ker je močnejši. On ukaže (pridi)! in ko ga ubogamo, izkusimo da je močnejši tudi od naših strahov. In samo to je pot svobode! Resnične svobode, ki ti pusti izbrati.
Pridi. Izberi vihar. Tam te čaka(m).
br. Luka
