Menu
Kdo praviš, da sem?
Tale naslov bi bila čudovita uvertura v nek gostilniški pretep v nedeljo popoldne, ko ne moreš delati ničesar pametnejšega kot gledati star kavbojski film na televiziji. Ampak naslov je vzet iz zelo znanega evangeljskega odlomka (kot se seveda za Stično mladih spodobi), v katerem Jezus v Cezareji Filipovi (to je mejno področje na severu Svete dežele — dolina, polna poganskih templjev, skratka nekaj takega, kot bi prišel na Jesenice). Tam Jezus med učenci izvede kratko javnomnenjsko raziskavo, kaj si ljudstvo misli o njem. Učenci mu sicer naštevajo vse mogoče stvari, ker si ljudje pač mislijo svoje, Jezusa pa bolj zanima nekaj drugega: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” Opogumi se samo Simon, Jonov sin, ki izstreli nekaj, česar niti sam ni pričakoval: Jezusa nemudoma prepozna kot Kristusa, maziljenca, Božjega Sina. Matej nato opiše, kako Jezus Petru takoj spremeni ime, in od takrat ga vsi poznajo kot Petra – Skalo. Jezus mu nato da ključe nebeškega kraljestva.
Veliko informacij, ne? Poglejmo, kje je S/stična točka med vsem tem. Ključ. Kaj je ključ? Je nekaj majhnega, kar nekaj odpira. Odnos med ključem in tem, kar odpira, je vedno nesorazmeren. In da spoznaš resnično vrednost ključev, jih moraš enkrat založiti, iskati, se zaklenit iz hiše oz. stanovanja. Takrat veš, kaj pomeni imeti (ali ne imeti) ključe. In Peter jih dobi, ko pravilno odgovori na preprosto vprašanje: ”Kdo sem jaz zate?” On zna odgovoriti: “Ti si Kristus. Ti si Gospod. Vem, kdo si. Sin živega Boga.” Spoznati in prepoznati Jezusa Kristusa kot Gospoda — to daje drugačno, novo življenje. Poznati Jezusa, spoznati, kako me ljubi.
Prepoznavati ga, tudi ko je hudo, znati govoriti z Njim, biti z Njim na ti, na štiri oči (razen, če si gusar). Takrat vse dobi nov pomen, novo ime. To je šop ključev, ki ga velikokrat založimo: vedno znova pozabljamo, kdo je On in kdo smo mi zanj. Mi pa se tolikokrat iščemo in izgubimo v vseh mogočih neumnostih tega sveta. Mislimo, da je naša identiteta v tem, kar delamo, kar imamo ali kar drugi mislijo o nas. Iščemo priznanje, ljubezen, simpatijo, hočemo biti vidni, pohvaljeni … V resnici pa je naša resnična identiteta skrita v Njem, ki nas je ustvaril, in v tem, da smo Njegovi. Samo On, ki te je čudovito izdelal, ti lahko pove, kdo si, od kje si, zakaj si oz., bolje, za koga si tukaj.
Paradoks je v tem, da je tvoja vrednost neizmerna, da nimaš cene, ki bi jo ta svet lahko plačal. Lepota in hkrati frustracija pa je v tem, da je ne moremo odkriti sami. Nihče ne more sam postaviti lastne vrednosti. Vrednost človeka se vidi v odnosih oz. naša vrednost je odnos. Jaz sem neprecenljiv, ampak da bi se razumel, moram biti razumljen, rabim nekoga, da me razume, da me ljubi (kar je skoraj isto kot to, da me brez pogojev sprejme). To je povezano. Ko se počutimo ljubljeni, se čutimo tudi sprejeti oz. razumljeni. “Vsako srce je paket, zamotan v vozle, ki iih je nekdo drug zvezal,” je v Kathleen, enem od legendarnih komadov, ki ga nikoli nisi slišal, pa bi ga moral, odlično izrekel Josh Ritter. Resnica je, da svoje identitete ne boš nikoli odkril sam. Nekdo ti mora pomagati. Problem je, ker ti pomagajo napačni gusarji. Ljudje, ki vidijo samo na eno oko.
Čisto lahko bi za uradni odlomek uporabili Mt 16 (geslo kar samo vabi), ampak bilo bi preveč enostavno. Najti identiteto v življenju ni tako preprosto: Petru je bila podarjena, danes pa se – tako izgleda – moramo boriti zanjo, ker nam hočejo neko možnost vsiliti. Zato smo geslo poiskali med Pavlovimi pismi, natančneje v 2. pismu Korinčanom (5,17–21). Pavel je človek, ki si je moral izboriti svojo identiteto in mesto med apostoli. Začetek sicer govori o tem, kaj Kristus dela v tvojem življenju, če se mu prepustiš: “Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.” Če je naša identiteta v tem, da smo ljubljeni in zato ljubimo, smo nova stvaritev. Samo v ljubezni smo edinstveni in neponovljivi. Greh nas zmeraj zreducira na isto (spomni se vedno enako bednega občutka pred spovedjo). Greh nas vse dela enake.
Ljubezen pa je vedno malo nora, malo nepredvidljiva, vedno malo štrli iz povprečja. Odlomek smo izbrali, ker gre v osnovi za spravo. Za spravo z resnico, da smo ljubljeni in izvoljeni. Nismo spravljeni s tem dejstvom, ker ga še ne sprejemamo popolnoma. Če bi ga, bi bilo drugače in bi se to videlo že na daleč.
Zato te Pavel in njegovi sodelavci na Stični mladih 2023 vabimo: Spravi se z Bogom! Model in modelka! Spravi se z Njegovo predstavo človeka — ne samo človeka, ampak tebe samega! Njemu je čisto jasno, kdo si in zakaj si tukaj. Predolgo smo se spravljali s podobami tega sveta, ki hočejo na tebi, tvojih podatkih, tvojem mišljenju, v tvojem času nekaj zaslužiti in ti odguglajo hitre in neučinkovite odgovore. Nisi številka, nisi produkt! To niso Jesenice, v katerih najdeš vse mogoče. Spravi se z Božjim pogledom, v katerem si neprecenljiv.
Samo Jezus Kristus ti lahko v polnosti pove, kdo si. Slediti Njemu pa je težja pot. Lažje je poslušati druge, ugajati, slediti, všečkati, pritiskati na ekranček … Ampak ti si ustvarjen za več, zato poslušaj prave glasove. Božja Beseda je kot rudnik – minecraft scena, slediš žili in rude je vedno več, zmeraj sledi novo odkritje. Predvsem pa v tebi izkoplje prostore in rove, v katerih se lahko naseli Gospod in ti vedno šepeta, kdo si zanj in kaj je še pripravljen storiti zate. To si ti, to je tvoja identiteta: #Božji! #Ljubljena!
br. Luka Modic
